Poklicna bolezen je bolezen, ki jo povzročajo specifični delovni dejavniki ali pogoji, s katerimi je delavec izpostavljen med opravljanjem svojega poklica. To pomeni, da je bolezen posledica dolgotrajne izpostavljenosti določenim škodljivim dejavnikom ali pogojem na delovnem mestu.
Delavec lahko na delovnem mestu poleg poškodbe na delu utrpi tudi poklicno bolezen. Iz tega naslova je smiselno razumeti, kako mora delodajalec v takšnem primeru ravnati in kakšne so njegove odgovornosti iz naslova poklicne bolezni zaposlenega. Delavec lahko za poklicno boleznijo zboli iz različnih razlogov, med najpogostejše pa sodijo delovno mesto v nevarnem okolju (kjer lahko delavec na primer vdihuje nevarne snovi ali pa je zaposlen na nevarnem terenu) ali neprimerni delovni pogoji (ki so v večini primerov posledica neustrezno zagotovljenega in ne dovolj varnega okolja s strani delodajalca). V kolikor delavec zboli za poklicno boleznijo, ima iz tega naslova tudi določene pravice in je upravičen do denarnega nadomestila oziroma odškodnine.
Marsikateri delavec, ki zboli za poklicno boleznijo, se upravičeno sprašuje, ali lahko na podlagi tožbe zoper delodajalca prejme določeno denarno nadomestilo. V primeru poklicne bolezni namreč delavec pridobi določene pravice iz invalidskega zavarovanja, ki mu pripadajo. Da bi natančno razumeli, kaj točno delavcu pripada, je treba dobro razumeti pojem poklicne bolezni. Na seznam poklicnih bolezni so uvrščene bolezni, ki so posledica dolgoročnega vpliva delovnega okolja in procesa dela. Nekatere poklicne bolezni se lahko razvijejo tudi zaradi neustreznih delovnih pogojev ali odnosov v delovnem okolju.
Kazalo
Kateri so najpogostejši vzroki za nastanek poklicne bolezni?
Eden izmed najpogostejših vzrokov je navadno nepravilno projektiran ali organiziran tehnološki proces v delovnem okolju. Poleg tega med razloge štejemo tudi nepravilno in nestrokovno ravnanje z nevarnimi snovmi ter neustrezno znanje delavcev za ravnanje z nevarnimi snovmi. V drugem primeru je seveda za poklicno bolezen odgovoren delodajalec, saj je ta primoran organizirati izobraževanje svojih delavcev o tem, kako je treba ravnati z nevarnimi snovmi. Za varno delovno okolje je ključno tudi, da se upoštevajo vsi predpisi varstva pri delu in da so z njimi dobro seznanjeni tudi vsi zaposleni. Pomembno je tudi, da delovno okolje redno pregleda inšpekcija ter ugotovi morebitne nepravilnosti. Če delavci ravnajo z nevarnimi snovmi, morajo biti tudi ustrezno zaščiteni. Neustrezna zaščita in neuporaba varovalnih sredstev sta prav tako med najpogostejšimi vzroki za nastanek poklicnih bolezni. Posamezen zgoraj omenjeni vzrok ali kombinacija več vzrokov lahko vodi v hudo poklicno bolezen in nepovratne posledice. Iz tega naslova je ključno, da se tako delodajalci kot tudi delavci držijo vseh predpisov v zvezi z varstvom pri delu.
Kako se delijo poklicne bolezni?
Poklicne bolezni so natančno opredeljene in razdeljene v prilogi Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Seznam vključuje tudi glavne povzročitelje tovrstnih bolezni. V prvo kategorijo tako sodijo bolezni, ki so bile povzročene zaradi nevarnih kemičnih snovi ali zaradi drugih fizikalnih ali bioloških dejavnikov. V drugo kategorijo sodijo bolezni, ki povzročajo prizadetost organskih sistemov, v tretjo kategorijo pa sodijo tiste bolezni, ki so jih povzročile razne rakotvorne snovi.
Kako se ugotovi, ali je bolezen delavca posledica njegovega poklica?
Ugotovitev, ali gre za poklicno bolezen ali ne, je posledica dolgega procesa. Za definiranje se vodi poseben postopek, ki je predpisan v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poleg pravilnika so pri sami ugotovitvi ključni akterji tudi osebni zdravnik, specialistična služba, medicina dela in sam delodajalec. Dokazana poklicna bolezen mora biti seveda ustrezno podkrepljena in utemeljena tudi na podlagi laboratorijskih izvidov, rentgenskih slik in ostalih funkcionalnih testov ter zdravniških potrdil. V kolikor se poklicna bolezen pri posamezniku tudi potrdi, ima ta iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja tudi določene pravice do denarnih nadomestil. Kljub tem nadomestilom lahko delavec nastalo poklicno bolezen očita tudi delodajalcu, a vendar mora imeti za to tehtne razloge. Če delavec meni, da je do poklicne bolezni prišlo zaradi delodajalčeve malomarnosti, lahko iz tega naslova od njega zahteva ustrezno odškodnino.
Kako lahko delavec dokaže, da je za poklicno bolezen odgovoren delodajalec?
Delavec se lahko pri dokazovanju poklicne bolezni in krivdi delodajalca sklicuje na splošna pravila odškodninskega prava. Pri tem mora dokazati odgovornost za nastalo situacijo. Poleg tega mora obstajati močna vzročno-posledična vez med njegovo boleznijo in delom, ki ga je opravljal (na primer delavec, ki je bil zaposlen v neustrezno zavarovanem laboratoriju lahko zboli za respiratorno boleznijo iz naslova vdihovanja škodljivih kemikalij). Nujno je tudi, da delavec na podlagi vseh izvidov in zdravniških potrdil dokaže, da mu je resnično nastala škoda.
Do kakšnega povračila škode je delavec, ki je utrpel poklicno bolezen, upravičen?
Delavec je zaradi poklicne bolezni upravičen tako do povrnitve premoženjske kot tudi nepremoženjske škode. Posledice nepremoženjske škode so v glavnem vezane na telesne ali duševne bolečine (torej oslabljeno zdravstveno stanje) ali strah. Telesne bolečine se dokazujejo na podlagi bolniškega staleža, pregledov, zdravniških izvidov, potrdila o opravljeni fizioterapiji ali drugih preiskav. Višina odškodnine za telesne bolečine je odvisna tudi od trajanja in intenzivnosti same bolečine, časa in poteka zdravljenja ter zdravstvenih posledic, povezanih z bolečino delavca. Na drugi strani so duševne bolečine (ki ravno tako sodijo v nepremoženjsko škodo) definirane kot zmanjšanje telesne aktivnosti in zmanjšanje delavčeve sposobnosti za normalno udejstvovanje vsakodnevnih aktivnosti. Duševne bolečine so torej vezane na slabšo kakovost življenja, ki je posledica poklicne bolezni, ta pa se ugotavlja s pomočjo medicinske stroke in ustreznih pooblaščenih medicinskih strokovnjakov.
Kot že omenjeno, je ena izmed posledic poklicne bolezni tudi strah. Strah se deli na primarni in sekundarni strah. Razlika med obema je v tem, da je primarni strah tisti, ki je nastal ob škodnem dogodku, medtem ko je sekundarni strah tisti, do katerega je prišlo kasneje (škodni dogodek ga je povzročil, a so se posledice začele izražati kasneje). Za vse zgoraj omenjene nepremoženjske škode ima delavec s strani svojega delodajalca pravico zahtevati pošteno odškodnino. A vendarle je nujno, da ima takšen zahtevek tudi ustrezno pravno in medicinsko podlago. Namen denarnega nadomestila oziroma odškodnine za nepremoženjsko škodo je ta, da delavec s pomočjo odškodnine ponovno vzpostavi duševno ali fizično ravnovesje ter odpravi posledice strahu, ki je nastal zaradi poklicne bolezni.
Na drugi strani je delavec zaradi poklicne bolezni upravičen tudi do premoženjske škode. Slednja je definirana kot nezmožnost nadaljnjega opravljanja dela in potencialne izgube prihodka ali dobička, ki je povezana z nezmožnostjo dela. Delavcu je zaradi poklicne bolezni navadno okrnjena njegova delavska zmožnost. Ta lahko vodi do zmanjšanja premoženja oziroma izgubljenega dobička, ki ga lahko iz tega naslova nadomesti odškodnina.
