Kazalo
Zakon o splošnem upravnem postopku ureja postopke, v katerih se odloča o upravnih stvareh, in jih imenuje upravni postopki. Po uredbi zakona morajo upravni in ostali državni organi ter organi lokalnih skupnosti postopati po zakonu, ko v upravnih postopkih odločajo o pravnih koristih, o pravicah ali obveznostih fizičnih ali pravnih oseb. Na upravnih področjih in pri javnopravnih stvareh, pri katerih ni zakonsko predpisan določen upravni postopek, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku.
Kaj je upravni postopek?
Upravni postopek je torej namenjen urejanju razmerij med udeleženci in oblastnim organom, ko gre za upravne zadeve, kot so pravice, obveznosti ter pravne koristi, predvsem s področja upravnega prava. Upravni postopek temelji na načelih kot minimalnih standardih oziroma ga sestavljajo procesna varstva in pravila.
Kako poteka upravni postopek?
Upravni postopek se začne z vložitvijo predloga stranke ali po uradni dolžnosti državnega organa. Med samim upravnim postopkom se posamezni zahtevek spreminja, dopolnjuje ter lahko tudi umakne. Umik zahtevka je možen vse do časa izdaje odločbe na drugi stopnji ter s privolitvijo nasprotne stranke, če ta sploh obstaja.
V nujnih primerih, kot je obstoj nevarnosti za zdravje ali življenje ljudi, za javno varnost ali javni red in mir, se lahko nujno ukrepa oziroma skrajša ugotovitveni upravni postopek.
V običajnem upravnem postopku pristojni državni organ zahteva dokazne listine, izvede ogled, opravi ustno obravnavo in na koncu izda odločbo o upravnem postopku. V tej odločbi mora upoštevati zahteve stranke oziroma odločiti o vseh navedenih zahtevkih.
Stranka se v upravnem postopku lahko pritoži zoper odločbo v roku 15 dni. Pritožbo lahko vloži tudi vsak posameznik, če odločba posega v njegove pravne koristi ter pravice.
Najpogostejši razlogi pritožbe zoper odločbo so:
- nepopolna ali napačna ugotovitev dejanskega stanja,
- kršitve pravil upravnega postopka,
- napačno uporabljen predpis, ki vsebinsko odloča o razmerju,
- če je odločbo izdal organ, ki nima pristojnosti v tem postopku.
Kaj je namen upravnega postopka?
Namen upravnega postopka je, da zagotovi varstvo dostojanstva človeka v razmerju do organov oblasti, ki odločajo o konkretni zadevi. Glavna pravila in načela upravnega postopka praviloma omogočajo:
- zaščito položaja vsakega posameznika, ki bi lahko bil prizadet,
- zaščito javnega interesa,
- učinkovitost opravljanja javnih nalog.
V splošnih pravilih in temeljnih načelih upravnega postopka so določene oziroma postavljene meje, ki dopuščajo oblastno delovanje kot tudi posege organov oblasti do stranke. Po temelju demokratičnosti in pravičnosti delovanja upravnega prava je vsakemu posamezniku zagotovljeno, da bo obravnavan kot subjekt odločanja in ne samo kot objekt.
Dobra uprava ali »good administration« zagotavlja namreč nepristranskost, pošten upravni postopek ter pravočasnost odločanja. Pošten upravni postopek uresničuje pravico do zaslišanja, sodelovanja in obrambe položaja, pravico do zastopanja, obrazložitve odločitve in pritožbe kot tudi možnosti vpogleda v spis.
Splošni in posebni upravni postopki
Zakon o splošnem upravnem postopku določa temeljna načela in splošna pravila splošnega upravnega postopka ter zagotavlja enakost varstva in obravnave za vse upravne spore.
Na drugi strani imamo področne zakone, ki določajo pravila upravnega postopka, ko gre za upravne zadeve, kot so recimo gradbene ali inšpekcijske, pri katerih govorimo o posebnem upravnem postopku. Tukaj veljajo posebna pravila, ki so lahko drugačna od splošnih pravil, vendar morajo slediti temeljnim načelom upravnega postopka. Odstopanje je dopustno samo v nujnem obsegu posebnosti določenega področja.
Med Zakonom o splošnem upravnem postopku in področnimi zakoni je postavljeno tako imenovano subsidiarno razmerje oziroma podrejenost pravil. To pomeni, da se splošna pravila dejansko podrejajo pravilom posebnega upravnega postopka.
Pristojnosti upravnega postopka
Za sistemsko urejanje pravil splošnega upravnega postopka je pristojno Ministrstvo za javno upravo. Za urejanje posebnih pravil upravnega postopka, predvsem za njihovo delovno področje, so pristojna druga ministrstva.
Večino upravnih postopkov vodijo upravni organi, in sicer:
- ministrstva in organi v njihovi sestavi ter upravne enote,
- občine ali nosilci javnih pooblastil,
- izjemoma tudi drugi državni organi, če tako določajo področni zakoni.
Upravni postopek je praviloma dvostopenjski. Zoper odločitev na prvi stopnji je možna pritožba na drugostopenjski organ. Ko gre za državno pristojnost, so to ministrstva, ko pa gre za izvirno pristojnost, so to občine in župani.
Uslužbenci javne uprave, ki odločajo v upravnem postopku, morajo imeti opravljen strokovni izpit iz Zakona o upravnem postopku ZUP.
Organi javne uprave vodijo evidenco o številu vloženih zahtev o upravnem postopku, rokih reševanja na obeh stopnjah ter številu razveljavitev, zavrženih zahtev in ustavljenih postopkov. Evidenčne podatke pošiljajo vsako leto na Ministrstvo za javno upravo, kjer se pripravlja zaključno poročilo, ki je od leta 2018 v elektronski obliki.
