Kazalo
Razdružitev premoženja (ne glede na obliko) se lahko zgodi sporazumno ali pa nesporazumno. Če gre za sporazumno delitev premoženja, se ta večinoma zaključi hitreje, saj temelji na dogovoru med trenutnimi lastniki premoženja.
RAZDRUŽITEV PREMOŽENJA JE LAHKO S SOGLASJEM ALI BREZ SOGLASJA
Razdružitev premoženja je precej širok pojem, ki ga lahko v pravu apliciramo na različne načine. Poznamo razdelitev premoženja med zakoncema, razdelitev premoženja med solastnike in razdelitev premoženja med dediče.
Celoten postopek razdružitve premoženja zahteva skrbno načrtovanje in transparentnost, da se doseže pravična in zakonita delitev sredstev med zakoncema.
KAJ JE RAZDRUŽITEV PREMOŽENJA IN KDAJ DO NJEGA PRIDE?
Razdružitev premoženja se nanaša na postopek razdelitve skupnega premoženja med zakoncema, ki se odločita za ločitev ali razvezo zakonske zveze. Prvi korak je določitev in vrednotenje premoženja, ki ga imata zakonca. To vključuje nepremičnine, premičnine, bančne račune, naložbe, dolgove itd.
NA KAKŠEN NAČIN SE UREDI RAZDRUŽITEV PREMOŽENJA?
Naslednji korak je bodisi prostovoljni sporazum med zakoncema glede delitve premoženja bodisi obravnava zadeve na sodišču. V primeru sporazuma se zakonca pogajata o razdelitvi, ki upošteva različne dejavnike, kot so trajanje zakonske zveze, prispevki k premoženju, finančne razmere in skrb za otroke. Če se zakonca ne moreta sporazumeti, glede delitve odloči sodišče, pri čemer upošteva enake dejavnike.
KAJ JE RAZDRUŽITEV SOLASTNINE?
Razdružitev solastnine je pravni postopek, ki lastnikom skupnega premoženja omogoča razdelitev in določitev njihovih individualnih lastniških pravic. Ta postopek se običajno izvaja v primeru, ko želijo solastniki prenehati s skupnim lastništvom, na primer zaradi sporov, različnih načrtov glede premoženja ali drugih osebnih razlogov.
KAKŠNE SO POGOSTE SITUACIJE GLEDE RAZDRUŽITVE SOLASTNINE?
Prvi korak v postopku razdružitve solastnine je natančna identifikacija premoženja, ki ga lastniki delijo. To vključuje premičnine, nepremičnine ali druge vrednosti. Naslednji korak je določitev načina razdružitve, ki se lahko izvede s prodajo premoženja in razdelitvijo izkupička med lastnike ali s prenosom lastniških deležev enega lastnika na drugega.
V mnogih primerih se lastniki odločijo za prostovoljno pogajanje o razdružitvi, pri čemer se dogovorijo o deležih in postopku delitve. Če sporazum ni mogoč, se lahko zadeva obravnava na sodišču. Sodišče bo upoštevalo dejavnike, kot so finančni prispevki vsakega solastnika, trajanje solastnine, potrebe vsake stranke in druge relevantne okoliščine.
Po sprejetju odločitve o razdružitvi sodišče ali solastniki izvedejo dejansko delitev premoženja v skladu s sporazumom ali sodno odločbo. To lahko vključuje prenos lastništva, prodajo premoženja ali druge pravične ukrepe glede na specifične okoliščine.
Razdružitev solastnine med solastniki je kompleksen postopek, ki zahteva skrbno premišljene pravne korake in soglasje vseh vpletenih strank. V pravni praksi se pojavi več razlogov za razdružitev solastnine, vključno s sporom med solastniki, željo po razdelitvi skupne lastnine ali preprosto s potrebo po razčiščenju lastniških pravic. Postopek je opredeljen v zakonodaji in običajno zahteva notarski zapis.
Prva situacija, v kateri pride do razdružitve solastnine, se lahko zgodi, ko se solastniki ne morejo uskladiti glede upravljanja in koristi skupne lastnine. To lahko privede do razveze solastnine, pri čemer se lastniki dogovorijo, da se razdeli lastninsko razmerje, kar pomeni, da vsak solastnik postane izključni lastnik določenega dela prej skupne lastnine.
Drugi primer razdružitve solastnine je lahko rezultat sodnega postopka, v okviru katerega sodišče odloči o razdelitvi skupne lastnine glede na zakon in predložene dokaze. To se lahko zgodi, če solastniki ne morejo doseči soglasja ali če ena stranka zahteva sodno intervencijo.
Tretji primer se nanaša na situacijo, ko želi ena stranka prodati svoj delež solastnine, kar lahko sproži proces razdružitve. Solastniki se lahko odločijo, ali želijo ta delež odkupiti ali pa dovolijo zunanji stranki, da postane nov solastnik.
Razdružitev solastnine se lahko zgodi tudi s prostovoljno odločitvijo vseh solastnikov, ki se strinjajo, da se skupna lastnina proda, pri čemer se dobiček razdeli sorazmerno s posameznimi deleži.
Peti primer se lahko nanaša na situacijo, ko solastniki sklenejo medsebojni dogovor o menjavi deležev ali drugačni spremembi lastniške strukture.
Možno je tudi, da se solastniki odločijo za razdružitev solastnine zaradi prenehanja določenih pogojev ali namena, ki je bil prvotno vzrok za solastnino.
Sedmi razlog pa se lahko nanaša na situacijo, ko en solastnik izkoristi svojo predkupno pravico in odkupi delež drugega solastnika, kar vodi do razdružitve solastnine.
Naš odvetnik vam lahko učinkovito pomaga, če potrebujete razdružitev premoženja ali razdružitev solastnine.
Katere vrste razdružitve premoženja poznamo in kdaj se uporablja ta besedna zveza?
Dogovor je v večini primerov stvar preferenc in ga lastniki oblikujejo na poljuben način. Da bi bile preference lastnikov maksimalno vsebinsko smiselne in dovršene, je pri oblikovanju sporazuma za pomoč pametno prositi odvetnika za razdelitev premoženja.
Pri sporazumni razdelitvi premoženja je treba plačati tudi davek, ampak so stroški celotnega postopka praviloma nižji, saj sodišče v proces ni vpleteno. Solastniki se lahko medsebojno dogovorijo, da bodo razlike v deležih izplačali v denarju ali v katerikoli drugi obliki.
Kot že omenjeno, sporazumna razdelitev premoženja zahteva poseben dogovor, ki mora biti zapisan. Dokumentacija je ključni del sporazuma, zato mora biti oblikovana smiselno, z vsebino pa se morajo strinjati vsi solastniki. Odvetnik vam lahko pomaga pri celotnem procesu razdelitve premoženja in vas vodi po korakih. Poleg tega vas lahko opozori na morebitne napake ali primere, v katerih so lahko vaše preference in interesi oškodovani. V pogodbi o sporazumni razdelitvi premoženja mora biti jasno navedeno, kolikšen delež prejme posamezni solastnik in kaj vse je v ta delež zajeto.
Na drugi strani pa sodna razdelitev premoženja nastopi tedaj, ko se dediči, zakonca ali solastniki ne morejo dogovoriti o tem, na kakšen način se bo premoženje razdelilo. Pri nesporazumni delitvi premoženja sodeluje tudi sodišče, ki odloči o razdelitvi. Sodišče lahko odloči tudi, da se bo predmet delitve prodal in se bo kupnina razdelila med solastnike.
Velikokrat se solastniki ne morejo dogovoriti niti o tem, kolikšen delež premoženja pripada posameznemu solastniku. V tem primeru sodišče ločeno vodi postopek za ugotovitev slednjega. Če se solastniki ne strinjajo z odločitvijo sodišča o prodaji premoženja, lahko sodišču predlagajo, da stvar v celoti pripada enemu od solastnikov. V tem primeru mora solastnik ostalim izplačati njihov lastniški delež. Če si premoženje v celoti želi več solastnikov, pa o tem, kdo bo dobil možnost izplačila kupnine, odloči sodišče. Prednost imajo solastniki z večjim idealnim deležem ali tisti, ki so premoženje do sedaj uporabljali. Ob tem je upoštevana tudi socialna funkcija premoženja.
Na kakšen način poteka razdružitev premoženja med solastniki?
Razdelitev premoženja med solastniki poteka podobno kot pri zakoncema – lahko se deli sporazumno ali pa nesporazumno. Če o razdelitvi premoženja odloča sodišče, mora pri tem upoštevati interese vseh solastnikov ter skladno s tem preceniti, na kakšen način se bo premoženje delilo. Upoštevati mora tudi mnenje izvedenca ustrezne stroke. Razdelitev solastnine med solastniki je lahko fizična ali civilna. Če govorimo o fizični, se premoženje fizično razdeli na dele in se izroči posameznemu solastniku. Če gre za civilno razdelitev premoženja, pa se sodišče odloči, da se bo premoženje prodalo in da bo vsak dobil določen del kupnine. Civilna razdelitev premoženja pride v poštev, kadar predmeta razdelitve (npr. nepremičnine) ni možno deliti v naravi. Pri obeh načinih delitve nihče od solastnikov nima nobenega bremena do ostalih solastnikov. Poznamo pa še tretji način razdelitve premoženja, ki je v uporabi redkeje. Gre za način, ko sodišče odloči, da bo premoženje pripadalo le enemu izmed solastnikov in mora ta solastnik ostale izplačati v denarju na podlagi njihovih sorazmernih deležev.
Na kakšen način poteka razdružitev premoženja med dediči?
Gre za proces, pri katerem se premoženje zapustnika po njegovi smrti razdeli med dediče, ki so v večini primerov tudi potomci zapustnika. Razdelitev premoženja med dediče lahko poteka na podlagi oporoke ali zakona. Dedovanje na podlagi oporoke je hitrejše in manj kompleksno, saj zapustnik v svoji oporoki sam izrazi svojo poslednjo željo glede delitve svojega premoženja.
Pri omenjeni razdelitvi premoženja je bistveno le to, da je oporoka veljavna. Napisana mora biti na papir, podpisana s strani zapustnika in čitljiva. Zapustnik jo lahko napiše tudi pred pričami ali pred notarjem oziroma sodiščem. Če zapustnik oporoke ni napisal, sledi razdelitev premoženja na podlagi zakona. Zakon narekuje, da najprej dedujejo tisti dediči, ki so v tesnem sorodstvenem razmerju z zapustnikom. Gre za dediče prvega dednega reda, torej otroke ali posvojence ter zakonce oziroma zunajzakonske partnerje. Če zapustnik omenjenih ni imel, dedujejo dediči drugega ali tretjega dednega reda. V primeru, da zapustnik ni imel nobenega sorodnika, pa njegovo premoženje deduje država.
Na kakšen način poteka razdelitev premoženja med zakoncema?
Razdelitev premoženja med zakoncema je med omenjenimi načini pogosto najbolj kompleksen proces. Razlog za kompleksnost je v tem, da so vmešana intenzivna čustva, povezana z razpadom zakona. Poznamo sporazumno in nesporazumno razdelitev premoženja med zakoncema. Sporazumna razdelitev premoženja je najboljša pot, ni pa tudi najpogostejša. Če se partnerja ne moreta dogovoriti o razdelitvi, nastopi sodna razdelitev premoženja na sodišču. Ta se izvede na predlog enega izmed partnerjev.
Sodišče mora najprej ugotoviti, kaj vse sodi v skupno premoženje. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja svoje zveze. Velja tako za zakonske zveze kot tudi za zunajzakonske partnerje. Skupno premoženje ni odvisno od višine dohodka posameznega partnerja. To pomeni, da partner z višjimi prihodki nima več pravic na skupnem premoženju kot partner z nižjimi prihodki. Upošteva se namreč tudi skrb za dom in družino.
Sodišče mora pred ugotavljanjem deleža vsakega od zakoncev ugotoviti tudi dolgove in terjatve v času trajanja zakona. Med dolgove štejemo predvsem dolgove, povezane s skupnim gospodinjstvom, nakup stanovanja in plačevanje kreditov ter dolgove, vezane na šolanje otrok. Terjatve pa so v praksi vezane na morebitne izposoje denarja s strani staršev zakoncev in podobno. Pri delitvi premoženja zakoncev ima pomembno vlogo načelo avtonomije, ki je celo pomembnejše od odločitve sodišča. To pomeni, da sporazumni dogovor prevlada nad odločitvijo sodišča. Zakonca se torej lahko dogovorita, da bo celotno premoženje prejel le eden od njiju.