Kako začeti ločitev oziroma ločitveni postopek

Ločitev zakoncev je zagotovo ena najbolj neprijetnih izkušenj v življenju posameznika, a je za marsikoga realnost. Četudi bi se ji najraje izognili, je ločitev pogosto edina prava odločitev, ki zakoncema ponuja nove priložnosti, a sprva tudi nešteto nejasnosti in vprašanj, kot so: kakšni so načini in postopki ločitve, kako urediti skupno premoženje, na kakšen način urediti sporazum o vzgoji in varstvu otrok, kako najti pravo podporo in strokovno pomoč in podobno.

Zakonsko zvezo je možno prekiniti na dva načina, in sicer:

– sporazumna ločitev na sodišču ali pri notarju;
– ločitev s tožbo zakonske zveze enega izmed zakoncev.

Sporazumna ločitev se opravi takrat, kadar se oba z ločitvijo strinjata in sta se dogovorila o varstvu ter vzgoji otrok, njihovem preživljanju in stikih ter o delitvi premoženja. Obstajata dve možnosti sporazumne razveze oziroma ločitve, in sicer:
– zakonca skupaj vložita Predlog za razvezo na pristojno okrožno sodišče;
– razveza zakonske zveze pri notarju.

Postopek sporazumne ločitve pri notarju je možen takrat kadar zakonca nimata skupnih otrok. Ravno tako se lahko zakonca z notarskim zapisom sporazumeta tudi o delitvi skupnega premoženja, o tem kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, v katerem živita in o morebitnem preživljanju zakonca, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen. Zakonska zveza je razvezana z dnem podpisa notarskega zapisa o razvezi.

V primeru, da imata zakonca skupne mladoletne otroke, morata predlog za sporazumno ločitev zakonske zveze predložiti pristojnemu okrožnemu sodišču, kjer je treba določiti komu bodo pripadali otroci po ločitvi, kako in kdaj bodo potekali stiki otrok z drugim zakoncem, ter določiti preživnino, ki jo bo ta zakonec plačeval. Tak sporazum je treba predložiti Predlogu o sporazumni ločitvi in ga lahko zakonca sestavita sama.

Kadar gre torej za sporazumno razvezo, bo sodišče odločalo tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih mladoletnih otrok ter o njihovih stikih s starši, ne pa tudi o skupnem premoženju zakoncev. Več na strani »sporazumna ločitev«

Če se zakonca o bistvenih vprašanjih ločitvenega postopka ne moreta sporazumeti sama, oziroma soglasja ni možno doseči (če si razvezo želi le eden od zakoncev, ali se zakonca ne moreta sporazumeti glede delitve skupnega premoženja ali vzgoje in varstva skupnih otrok), se zakonska zveza lahko razveže na podlagi tožbe enega izmed zakoncev. Tožba za ločitev* se vloži na pristojno sodišče. Največkrat je pristojno sodišče glede na kraj bivanja toženega zakonca. V tožbi mora zakonec navesti razlog razveze, ki pa je po zakonu samo eden, in sicer nevzdržnost zakonske zveze. Tožba mora vsebovati tudi podatke o zakonski zvezi (izpisek iz poročne matične knjige), podatke o mladoletnih otrocih (izpisek iz rojstne matične knjige) ter predlog za ureditev razmerij med starši in otroki.

Če imata zakonca skupne otroke, sodišče v postopek razveze zakonske zveze vključi CSD, in sicer v obliki posvetovalnega razgovora, v katerega se morata zakonca vključiti pred vložitvijo predloga ali tožbe na sodišču. Zakon določa, da se pri razvezi zakonske zveze zakonca morata udeležiti svetovalnega razgovora, razen v naslednjih primerih, če:
– zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi imata starševsko skrb,
– je eden od zakoncev nerazsoden,
– ima eden od zakoncev neznano prebivališče ali je pogrešan,
– en ali oba zakonca živita v tujini.

Če na razgovor ne pride tožeča stranka, se šteje, da je predlog za razvezo umaknjen. V primeru razveze zakonske zveze se zakonca morata udeležiti posvetovalnega svetovanja na CSD osebno, brez pooblaščencev.

CSD v 14 dneh po prejemu predloga za predhodno svetovanje stranke povabi na svetovanje, ki se opravi najpozneje v 60 dneh po prejemu predloga za predhodno svetovanje.

Po novem družinskem zakoniku imata zakonca možnost, da sama opredelita, kako se bo delilo skupno premoženje, ki sta ga ustvarila v času njune skupne zveze. To lahko opredelita pred sklenitvijo zveze ali pa v času, ko zakonska zveza že obstaja. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je torej pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. Del pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je lahko tudi sporazum o medsebojnem preživljanju in sporazum o preživnini za primer razveze zakonske zveze.

Skupno premoženje je pravni izraz, ki označuje premoženje, ki je v skupni lasti več oseb, pri čemer njihovi deleži niso vnaprej določeni in znani. V skupno premoženje zakoncev sodijo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja življenjske skupnosti pridobljene z delom ali odplačno, kar pomeni da v skupno premoženje sodijo plačila za delo in stvari, ki so s tem denarjem kupljene.

Zakonca lahko torej s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij določita vsebino premoženjskega režima, ki velja zanju. V primeru, da zakonca pogodbe ne skleneta, ali je pogodba neveljavna oziroma je v svojih določbah nejasna, tako da ni možno ugotoviti vsebine premoženjskega režima, zanju velja zakoniti premoženjski režim.
V primeru, da je treba skupno premoženje deliti, se najprej ugotovijo deleži posameznega lastnika, nato sledi delitev premoženja v skladu s določenimi deleži. Delitev se lahko opravi v naravi ali civilno, torej tako, da se stvar ali premoženje proda in razdeli kupnina. Več na strani »delitev premoženja«.

Pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerji mora sestaviti notar, in sicer v obliki notarskega zapisa. Podatke o pogodbi mora notar vpisati v register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Pogodba se shrani pri notarju, njena vsebina pa je dostopna zakoncema oz. njunima zastopnikoma ali osebam, ki imajo njuno dovoljenje in izkažejo pravni interes. Vpogled v pogodbo ima tudi sodišče, v primeru, ko je njena vsebina pomembna za postopek, o katerem odloča. Pod istimi pogoji lahko pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij skleneta tudi zunajzakonska partnerja.

V primeru, da pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ni vpisana v registru pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, se v razmerju do tretjih oseb domneva, da velja za premoženjska razmerja med zakoncema zakoniti premoženjski režim. Zakonca sta dolžna drug drugega pred sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij seznaniti s svojim premoženjskim stanjem, sicer je pogodba izpodbojna.

Če starši ne bodo več živeli skupaj, se morajo pred razvezo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih mladoletnih otrok, v skladu z njihovi koristmi.
V primeru sporazumne razveze zakonske zveze so lahko ti sporazumi v pisni obliki in ni treba, da so zapisani v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Vsebovati pa morajo določila o vzgoji in varstvu skupnih otrok, o preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši. Starša se lahko sporazumeta o skupnem varstvu in vzgoji otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pa pri drugem od njiju.

Kadar se zakonca ne moreta sporazumeti sama, jima pri tem lahko pomaga CSD. Če sporazum med zakoncema ni v skladu s koristjo otrok, ga lahko sodišče zavrne.

CSD priskoči na pomoč tistima zakoncema, ki se odločita za razvezo pred sodiščem in imata skupne mladoletne otroke. V tem primeru se morata zakonca udeležiti svetovalnega razgovora na CSD. Če na razgovor ne pride tožeča stranka, se šteje, da je predlog za razvezo umaknjen. V primeru, da želi otrok izraziti svoje mnenje, ga lahko poda CSD, ta nato izdela svoje mnenje in ga poda sodišču. Kadar sporazuma tudi s pomočjo CSD ni moč doseči, sodišče zakoncema ponudi možnost mediacije. Če tudi ta ni uspešna, sodišče razpiše narok za obravnavanje razveze, kjer pregleda listine, zasliši stranke ter po potrebi izvedence. Na koncu sodišče s sodbo odloči glede skrbništva, vzgoje in preživljanja skupnih otrok ter o stikih med otroki in staršema.

V primeru, da starš, ki je dolžan plačevati preživnino tega ne izvaja, lahko drug starš ali otrok sam (če je polnoleten) na podlagi sklepa o določitvi preživnine, vloži predlog za izvršbo in tako preživnino izterja po sodni poti. Izterjava ima po 4. odstavku 110. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) prednost pred ostalimi terjatvami (v primeru, da ima dolžnik še druge upnike, ki so vložili izvršbo).

Če upnik predvideva, da dolžnik oziroma zavezanec za plačilo, preživnine tudi v bodoče ne bo plačeval , lahko po sodni poti izda predhodno odredbo, kar pomeni, da poleg že zapadlih obrokov preživnine, zavarujejo tudi obroke preživnine, ki bodo zapadli v naslednjem letu.

Če je izvršba na preživnino neuspešna, se lahko upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik obrneta na Jamstveni in preživninski sklad RS, ki je bil ustanovljen izključno za otroke, ki jim pripada preživnina in so kljub pravnomočni sodbi, začasni odredbi ali dogovoru pri CSD zaradi neplačevanja zavezanca brez nje. Sklad upravičencem izplača nadomestilo preživnine ter terja zavezanca, ki bi moral preživnino plačevati. Višina nadomestila v Sloveniji trenutno znaša:
– za otroka do 6. leta starosti – 76,07 evra;
– za otroka od 6. do 14. leta starosti – 83,66 evra;
– za otroka nad 14. letom – 98,88 evra.

Ženitna pogodba je dogovor med zakoncema o razporeditvi skupnega premoženja in dolgov, ki ga na novo uvaja Družinski zakonik. Tovrstna pogodba omogoča zakoncema, da na sporazumen način razdelita oziroma razporedita svoje pravno premoženjske zadeve, tako premoženje, kot dolgove ter po njuni lastni želji ločita poslovne in osebne dohodke.
Ženitno pogodbo lahko skleneta zakonca, bodoča zakonca, zunajzakonska ali istospolna partnerja. Pogodba se sestavi v obliki notarskega zapisa in se vpiše v register pogodb o ureditvi premoženjskih razmerij, ki jih vodi Notarska zbornica Slovenije. Zakonca jo lahko skleneta kadarkoli, tako pred sklenitvijo zakonske zveze, kot med njo.

Zagotovo je za sklenitev ženitne pogodbe smiselno poiskati pomoč ustreznega odvetnika, ki zakoncema nudi strokoven, celosten ter individualen pristop vse od zasnove ženitne pogodbe do podpisa pri notarju. Naloga notarja je, da vas poduči o pravnih načelih ter posledicah sklenitve ženitne pogodbe ter vam pomaga pri njeni sestavi. Zakonca se tako izrečeta in izkažeta svoje premoženjsko stanje ter dolgove in se dogovorita o naslednjem:

– ali bo v času trajanja zakonske zveze nastajalo skupno premoženje;
– kolikšen delež vsakemu od zakoncev pripada na skupnem premoženju;
– kdo bo odgovarjal za dolgove, ki bodo nastali v času trajanja zakonske zveze;
– ter na kakšen način se bo delilo premoženje.

Nov družinski zakonik omogoča tudi, da se zakonca dogovorita o medsebojnem preživljanju.

V primerih, da zakonca pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ne skleneta, če je ta neveljavna, ali če je ta v določbah nejasna, tako da ni mogoče ugotoviti vsebine premoženjskega režima, o katerem sta se zakonca želela dogovoriti oziroma pravila po katerem sta želela obravnavati medsebojna premoženjska razmerja, velja zakoniti premoženjski režim.

Zakoniti premoženjski režim med zakoncema je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev.

Zakon določa, da skupno premoženje zakoncev, pripada zakoncema skupaj ter da na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni, kar pomeni, da zakonca ne moreta razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s spravnimi posli med živimi, predvsem pa ga ne morejo odsvojiti ali obremeniti. Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino. Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno in v primeru, da eden od zakoncev razpolaga s premičnino, ki je manjše vrednosti ali če opravlja pravne posle rednega upravljanja skupnega premoženja, se šteje da ima soglasje drugega zakonca.

Ob razpadu zunajzakonske skupnosti, se premoženje razdeli na pol, razen če kateri izmed partnerjev dokaže, da je bil njegov prispevek v času trajanja njune zveze večji. Zunajzakonska partnerja se lahko sporazumeta o delitvi skupnega premoženja med samim trajanjem njune zveze, lahko pa tudi skleneta pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. S pogodba se tako partnerja sporazumeta in dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V primeru, da se partnerja ne uspeta dogovoriti o delitvi skupnega premoženja in ostalih premoženjskopravnih vprašanjih, lahko eden od njiju vloži predlog za razdelitev premoženja na pristojno okrožno sodišče. Če do sporazuma ni možno priti niti tedaj, lahko eden od partnerjev vloži tožbo na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja, ki je nato osnova za delitev.

Zunajzakonska skupnost je v Sloveniji izjemno pogosta oblika skupnega življenja. Predstavlja dalj časa trajajočo skupnost moškega in ženske, ki se nista odločila za sklenitev zakonske zveze. Tako glede preživljanja otrok, kot tudi delitve skupnega premoženja sta izven zakonska skupnost in zakonska skupnost popolnoma izenačeni, torej ima zunajzakonska skupnost enake pravne posledice, kot sklenjena zakonska zveza.

Obstoj zunaj zakonske skupnosti se v prvi vrsti dokazuje s stalnim prebivališčem, a mora biti ta tudi dejansko, ne zgolj formalno (oseba je prijavljena na istem naslovu kot partner, vendar živi drugje). Uradnega postopka za razvezo izven zakonske skupnosti ni, saj ta ni registrirana. Ravno tako kot pri zakonski zvezi, se tudi v zunaj zakonski skupnosti vse premoženje, ki ga partnerja ustvarita z delom v času trajanja njune skupnosti, šteje v skupno premoženje, kamor ne sodi premoženje posameznika, ki ga je dobil neodplačno kot darilo ali dediščino.

Partnerska zveza je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki imata v Republiki Sloveniji po novem Družinskem zakoniku na vseh pravnih področjih (razen tistih, ki jih določa Zakon o partnerski zvezi) enake pravne pravice, kot jih ima zakonska zveza. Pogoj za sklenitev partnerske zveze je, da sta osebi istega spola ter da je njena prej sklenjena zakonska zveza razveljavljena. Osebi, ki želita skleniti partnersko zvezo, se morata prijaviti na pristojni matični urad, sam postopek sklenitve partnerske zveze pa je isti kot pri sklenitvi zakonske zveze. Postopek sklenitve partnerske zveze se sklene pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščeno osebo ob navzočnosti matičarja ter dveh prič, javno in slovesno, v posebej določenih uradnih prostorih ali na drugem mestu na željo partnerjev, ki morata za to navesti ustrezne razloge.

Če gre za sporazumno ločitev, je na sodišče treba vložiti predlog za razvezo zakonske zveze ter priložiti naslednje dokumente: izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi, osebni dokument ter rojstne liste skupnih mladoletnih otrok ali starih do 26 let, ki se šolajo. V primeru, da se odločite za razvezo zakonske zveze pred sodiščem, je treba izpolniti obrazec oziroma vlogo za ločitev s tožbo pred sodiščem ter ravno tako priložiti osebni dokument, izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi ter rojstne liste skupnih mladoletnih otrok oziroma otrok starih do 26 let, ki se še šolajo. Priporočamo, da se obrnete na nas in vam učinkovito pravno pomagamo.

V primeru ločitve s sporazumom je treba ob vlogi za sporazumno ločitev plačati sodno takso, ki je določena v Zakonu o sodnih taksah, dodatni strošek pa je tudi strošek notarskih storitev. Kadar je ločitev brez sporazuma, torej z vložitvijo tožbe na sodišču, je ravno tako treba poravnati sodno takso, katero praviloma plača tisti, ki predlaga postopek tožbe. Vsaka stranka pa vnaprej krije svoje stroške, kot recimo stroške odvetnika, stroške postavitve izvedenca in drugo. Postopek razveze zakonske zveze v povprečju traja 4 mesece in je odvisen predvsem od vrste ločitve, zapletenosti primera ter ravnanja in sodelovanja strank v postopku. Kadar so v postopek ločitve vpleteni tudi otroci, postopek traja približno 7 mesecev.

Pri istospolnih partnerjih običajno pride do ločitve s tožbo, ko:

• se partnerja ne moreta dogovoriti o delitvi skupnega premoženja,
• ni mogoče skleniti dogovora, kdo od partnerjev se bo odselil,
• nastane nesoglasje o morebitnem preživljanju enega od partnerjev,
• želi ločitev le eden od partnerjev,
• in ostalo