Dedovanje zakonskih ali zunajzakonskih otrok je postopek, pri katerem se premoženje pokojnika prenese na njegove dediče. Ta proces se začne z ugotovitvijo celotne mase premoženja, ki jo opravi sodišče. Dediči morajo tudi sami navesti morebitno premoženje zapustnika, ki ga sodišče morda ni zaznalo. Ko je vsa zapuščina opredeljena, sodišče razpiše zapuščinsko obravnavo. Na tej obravnavi, ki se je lahko udeležijo vsi dediči, sodišče pojasni, kako bo premoženje razdeljeno med dediče. Šele ko sklep o dedovanju postane pravnomočen, se lastninske pravice nad premoženjem dejansko prenesejo na dediče.
Kazalo
Načini dedovanja zakonskih ali zunajzakonskih otrok?
Ob tem je treba poudariti, da obstajata dve vrsti dedovanja. Prva je oporočno dedovanje. V tem primeru zapustnik v oporoki zapiše, kako želi, da se njegovo premoženje razdeli. Pri tem so zavarovani nujni dediči s svojimi nujnimi deleži. Če zapustnik ni napisal oporoke, sledi zakonsko dedovanje. To določa, da imajo največ pravic do dediščine dediči v prvem dednem redu. Šele če zapustnik nima dedičev v prvem dednem redu, dedujejo dediči v drugem in tretjem dednem redu. Dediči v prvem dednem redu so zapustnikovi otroci in zakonci. Ti so po zakonu opredeljeni kot nujni dediči, kar pomeni, da jim določen delež pripada, ne glede na to, kaj piše v oporoki.
Kaj opredeljuje pravilo o enakosti pred Zakonom o dedovanju?
Na podlagi Zakona o dedovanju velja, da so otroci enakopravni pri dedovanju. To pomeni, da imajo enake pravice, ne glede na to, ali so rojeni v zakonu ali so zunajzakonski. To v praksi pomeni, da so zunajzakonski otroci enakopravni zakonskim. Enako pravilo se aplicira tudi na zapustnikove posvojence, ki so z biološkimi otroci izenačeni v vseh pogledih.
Na kakšen način dedujejo zakonski otroci zapustnika?
Za zakonske otroke, torej otroke, ki so rojeni v času zakona dveh oseb, velja, da so avtomatsko dediči. Enako velja tudi za otroke, ki jih je zapustnik imel z drugo osebo, s katero ni bil poročen, čeprav je morda v tem času bil v zakonu. V vsakem primeru so torej vsi otroci zapustnika zaščiteni, ne glede na status. Za uveljavljanje vseh pravic je bistvenega pomena, da so starši vpisani v rojstni list. V nasprotnem primeru so takšni otroci v slabšem položaju, saj nimajo uradno potrjenega dokazila – vpisa v rojstni list. V takem primeru lahko ti otroci sprožijo tožbo in dokazujejo svoje biološke starše.
Kdo nosi breme dokazovanja v postopku dedovanja?
Dokazovanje v postopku dedovanja je pogosto dolgotrajno in stroškovno neučinkovito. Izid, ali bodo dokazi sprejeti kot relevantni, je negotov. Nemalokrat se zgodi, da se izkaže, da otrok ni zapustnikov ali da eden od sorojencev nima enakega genotipa, kar pomeni, da ni potomec iste osebe. Pri dokazovanju je treba pričakovati kakršenkoli izid. Ker so ti procesi pogosto tudi čustveno obremenjujoči, je smiselno poiskati nasvet osebe z veliko znanja in izkušenj. Odvetnik za dedovanje bo znal racionalno oceniti celotno situacijo in vam pomagal hitro in učinkovito priti do rešitve.
Kaj pa dedovanje otrok, ki so rojeni v partnerskem odnosu »na koruzi«?
Zakon o dedovanju določa, da imajo vsi potomci zapustnika pred zakonom enake pravice do premoženja. To pomeni, da ni pomembno, ali sta bila starša poročena ali ne. Ključno je, da je zapustnik vpisan v rojstni list kot biološki starš dediča. Ta vpis je zadosten, da dedič uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža, ne glede na to, ali je bil sprva izključen iz dedovanja. Vendar pa obstajajo določene omejitve, ki se nanašajo predvsem na nemoralno vedenje in nepošteno ravnanje dediča. V takih primerih se lahko dediča povsem izključi iz dedovanja, vendar morajo za to obstajati ustrezni dokazi.
Kot že omenjeno, se je vedno smiselno posvetovati z odvetnikom za dedovanje. Če želite, da se proces dedovanja zaključi hitro in je stroškovno kar se da učinkovit, je najbolje že na začetku pridobiti vse relevantne informacije, ki jih dediči potrebujejo za uspešno in hitro izpeljan proces dedovanja.
