Kolektivne tožbe običajno vlagajo delavci, potrošniki ali oškodovanci. Kolektivna tožba je pravni postopek, v katerem skupina posameznikov združi svoje pravne zahtevke proti isti pravni osebi. Ta pravna sredstva se pogosto uporabljajo, kadar več posameznikov trpi zaradi enakih ali podobnih nepravičnosti, škode ali kršitev pravic s strani iste entitete ali podjetja.
Kazalo
Kaj pomeni kolektivna tožba in zakaj je smotrna?
S kolektivno tožbo si olajšamo postopek in pot do pravnega zadoščenja v primeru množičnega oškodovanja oškodovancev na različnih pravnih področjih. Kolektivna tožba večinoma velja glede zaščite delavcev, oškodovancev, ki zahtevajo odškodnine, potrošnikov itd. Pomen kolektivne tožbe je ta, da upravičena oseba v korist vseh oseb načeloma prek pooblaščene pravne osebe (odvetnika) vloži kolektivno tožbo po tem, ko so neuspešno vložena vsa izvensodna pravna sredstva. Odvetnik kot prvo pravno orodje uporabi predlog za kolektivno poravnavo. Šele nato vloži kolektivno tožbo, ki predstavlja določeno množično oškodovanje ali prikrajšanje. Včasih s kolektivno tožbo želimo zaustavitev nezakonitega ravnanja določene pravne ali fizične osebe, ki povzroča določeno škodo množici ljudi. V večini primerov pa se s kolektivno tožbo zahteva odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi povzročitve iste škode množici oškodovancev. Pri kolektivni tožbi je vsebina tožbe vseh vlagateljev oziroma podpisnikov ista, razlika je morda le v vrednosti oziroma intenziteti same nastale škode oziroma oškodovanja.
Kolektivna tožba torej velja za istovrstne zahtevke, ki zajemajo iste ali enake (oziroma podobne) pravne vsebine. Kolektivna tožba se vloži predvsem takrat, ko bi bilo manj učinkovito vlagati posamezne zahtevke s samostojnimi tožbami zaradi velikega števila enakih ali istih pravnih vprašanj, saj se tako poenostavi sodne postopke in vso sodno birokracijo.
Kakšna mora biti vsebina kolektivne tožbe?
Kolektivna tožba mora poleg vsebine oškodovanja ali prikrajšanja vsebovati še podatke o strankah in opis množičnega oškodovanja, na katerega se kolektivna poravnava nanaša. Vsebovati mora tudi natančno določeno škodo v skupnem znesku, kadar velja ista vrednost škode za vse upravičene osebe iz kolektivne tožbe. V primeru, da so zneski različni, je potrebna kategorizacija ali posamezna navedba oseb z različnimi ali istimi zneski.
Je kolektivna tožba tudi kje objavljena?
Odgovor je pritrdilen, saj se vsaka kolektivna odškodninska tožba sočasno z vročitvijo toženi strani objavi v registru kolektivnih tožb. Učinek pravnomočne kolektivne tožbe zavezuje vse člane skupine, ki so dali izjave o vključitvi v kolektivno tožbo, razen tistih, ki so se med postopkom morebiti izključili. V praksi je to pooblastilo odvetnika ali posebna podpisana izjava skupine, ki vlaga kolektivno tožbo. Lahko gre tudi za izjavo, ki je podana skupaj s splošnim pooblastilom za zastopanje, zaradi posebna podpisana izjava skupine, ki vlaga tožbo s pomočjo morebitnega odvetnika, ni potrebna.
Kaj pa financiranje in kritje stroškov postopka s kolektivno tožbo?
Vlagatelj kolektivne tožbe, ki je tožeča stranka, mora javno razkriti izvor sredstev, ki bodo financirala sodni postopek. Stroške sodnega postopka krije tista stranka v postopku, ki v kolektivni tožbi ni uspešna. Torej mora tisti, ki sodni spor izgubi, drugi stranki povrniti celotne nastale stroške postopka, ki so bili potrebni za sam postopek. Pri tem govorimo o načelu uspeha v sporu med dvema nasprotnima strankama. Člani skupine niso odgovorni za povračilo stroškov, razen če so jih povzročili po lastni krivdi, kar se seveda mora pravno utemeljiti. Seveda pa tudi niso upravičeni do povrnitve lastnih stroškov, pripada pa jim poplačilo odškodnine ali uveljavitev pravice, ki so jo zahtevali prek kolektivne tožbe.
Kdo običajno vlaga kolektivne tožbe?
Pri nas poznamo veliko kolektivnih tožb delavcev, ki so vložene zaradi prikrajšanja pri plačah, neupoštevanja upravičenj do dopustov ali napačnih izračunov nadomestil, ki predstavljajo razne dodatke. Nato sledijo kolektivne tožbe oškodovancev zaradi hrupa ali raznih emisij. Temu pa sledijo tudi odškodninske tožbe zaradi bančnih oškodovanj, ki jih predstavljajo znani slovenski primeri, npr. afera bančni razlaščenci, afera švicarski franki in afera negativni EURIBOR pri kreditih.
