Sodna praksa na področju zdravniških napak v Sloveniji se razvija postopoma in previdno. Sodišča pri tem jasno ločujejo med zapleti, ki se lahko zgodijo kljub pravilnemu zdravljenju, in ravnanji zdravstvenih delavcev, ki so strokovno nepravilna ali nezakonita.
Sodna praksa glede zdravniških napak
Čeprav je dokazovanje zdravniške napake zahtevno, obstajajo primeri, v katerih je pacientom uspelo dokazati odgovornost in pridobiti odškodnino. V nadaljevanju so predstavljene najpogostejše vrste primerov, v katerih so sodišča ugotovila obstoj zdravniške napake in priznala odškodninsko odgovornost.
1. Napačna ali prepozna diagnoza
Ena najpogostejših vrst uspešnih tožb se nanaša na napačno ali prepozno postavljeno diagnozo. V takih primerih sodišča presojajo, ali je zdravnik ravnal v skladu s strokovnimi pravili. Do napake lahko pride, če niso bile opravljene potrebne preiskave ali če očitni simptomi niso bili ustrezno upoštevani.
Odškodnina je bila najpogosteje priznana v primerih, ko bi pravočasna in pravilna diagnoza z veliko verjetnostjo preprečila hujše posledice ali bistveno izboljšala potek zdravljenja. Ključno je, da se dokaže povezava med napačno diagnozo in nastalo škodo.
2. Opustitev potrebnega zdravljenja ali nadzora
Sodišča so v več primerih ugotovila odgovornost zdravstvenih ustanov zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Šlo je za primere, ko zdravstveno osebje ni ustrezno spremljalo bolnikovega stanja, ni pravočasno ukrepalo ob zapletih ali ni izvedlo nujnih terapevtskih postopkov.
Sodna praksa pri tem poudarja, da zdravniška napaka ni le aktivno napačno ravnanje, temveč tudi opustitev tistega, kar bi bilo glede na bolnikovo stanje nujno in pričakovano. Tožeče stranke so bile uspešne predvsem takrat, ko je bilo mogoče dokazati, da bi pravočasno ukrepanje bistveno zmanjšalo nastalo škodo.
3. Napake pri operativnih posegih
Uspešni odškodninski zahtevki se pojavljajo tudi pri operativnih posegih, vendar večinoma le takrat, ko je bilo ugotovljeno jasno odstopanje od strokovnih standardov. Sodišča so odškodnino priznala v primerih tehničnih napak, nepravilno izvedenih posegov ali neupoštevanja varnostnih protokolov.
Pri tem je pomembno poudariti, da vsak neugoden izid operacije še ne pomeni zdravniške napake. Uspešne so bile predvsem tiste tožbe, pri katerih so izvedenska mnenja jasno pokazala, da zaplet ni bil neizogiben, temveč posledica nestrokovnega ravnanja.
4. Neustrezna pojasnilna dolžnost
Posebno mesto v sodni praksi imajo primeri, v katerih je bila kršena pojasnilna dolžnost. Tožečim strankam je uspelo dokazati, da pred posegom niso bile ustrezno obveščene o tveganjih, možnih alternativah ali posledicah zdravljenja.
Sodišča so v takih primerih priznala odškodnino, kadar je bilo ugotovljeno, da pacient ob zadostnih informacijah v poseg ne bi privolil ali bi se odločil drugače. V teh primerih napaka ni bila nujno v sami izvedbi posega, temveč v kršitvi pacientove pravice do informirane odločitve.
5. Napake v poporodnem in porodniškem varstvu
V sodni praksi se pojavljajo tudi uspešni zahtevki zaradi zapletov med porodom ali neposredno po njem. Sodišča so ugotavljala odgovornost v primerih, ko ni bilo zagotovljeno ustrezno spremljanje porodnice ali novorojenčka, ko ob zapletih ni bilo pravočasnega ukrepanja ali ko so bili znaki ogroženosti spregledani.
Takšni primeri so praviloma strokovno zahtevni in temeljijo na obsežnih izvedenskih mnenjih. Kljub temu sodna praksa potrjuje, da je ob jasno ugotovljeni strokovni napaki mogoče priznati odškodnino tako za telesne kot tudi za duševne bolečine.
6. Priznane vrste škode in obseg odškodnine
V uspešnih primerih sodne prakse so sodišča priznavala različne oblike nepremoženjske in premoženjske škode. Med najpogostejšimi so:
- telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem,
- duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti,
- strah,
- izgubljeni dohodek in stroški zdravljenja.
Višina odškodnine je bila odvisna od teže posledic, trajanja škode in individualnih okoliščin primera, pri čemer sodišča praviloma sledijo načelu pravične denarne odškodnine.
Zaključek
Sodna praksa na področju zdravniških napak kaže, da so odškodninski zahtevki uspešni predvsem takrat, ko je mogoče jasno dokazati, da je prišlo do odstopanja od strokovnih standardov, da je nastala škoda ter da med ravnanjem zdravstvenega osebja in posledico obstaja neposredna povezava.
Sodišča so pri takih primerih sicer stroga, vendar dosledna. To pomeni, da lahko dobro pripravljeni in strokovno podprti zahtevki vodijo do uspeha.
Analiza sodne prakse potrjuje, da zdravniška napaka ni enaka slabemu izidu zdravljenja. Gre za pravni pojem, ki zahteva jasno in natančno dokazovanje. Prav zato sodna praksa predstavlja pomembno vodilo pri presoji, kdaj je odškodninski zahtevek utemeljen in kdaj možnosti za uspeh niso velike.
