Višina odškodnine za zdravniško napako se v Sloveniji določa na podlagi več dejavnikov, ki izhajajo iz Obligacijskega zakonika (OZ), sodne prakse in medicinskih izvedenskih mnenj.

Odmera odškodnine ni avtomatična, temveč temelji na celoviti presoji obsega škode, obstoja vzročne zveze ter individualnih okoliščin oškodovanca. Gre za kombinacijo pravnih in strokovnih ocen, pri katerih ima pomembno vlogo tudi sodna praksa.

V nadaljevanju je predstavljen celovit pregled ključnih meril za določanje višine odškodnine.

Vrste odškodnine zdravniško napako

Pri zdravniški napaki lahko oškodovanec uveljavlja denarno odškodnino zaradi nastale:

Premoženjske škode
- neposredna finančna izguba (stroški zdravljenja, zdravila, rehabilitacija)
- izguba dohodka zaradi začasne ali trajne nezmožnosti za delo
- stroški za prilagoditev doma ali življenjskega okolja, če pride do trajnih poškodb
Nepremoženjske škode (moralna škoda)
- duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in vsakodnevnega funkcioniranja
- ta del odškodnine je subjektiven ter ga določijo sodišča na podlagi primerljivih primerov in izvedenskih mnenj

V praksi gre pogosto za kombinacijo obeh vrst škode (kombinirana odškodnina), pri čemer se vsaka posebej ovrednoti, nato pa se posamezni zneski seštejejo v skupno odškodnino.

Upoštevanje vzročne zveze in objektivne odgovornosti

Višina odškodnine je povezana z dokazano vzročno zvezo med napako zdravnika in nastalo škodo.
Sodišča ocenjujejo, ali je napaka dejansko povzročila posledice (bodisi telesne bodisi duševne).
Če napaka ni povzročila škode ali je bila posledica obstoječega zdravstvenega stanja, je odškodnina lahko nižja ali ni priznana.

Ocenjevanje škode glede višine odškodnine za zdravniško napako

Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo:

Medicinski podatki in izvedenska mnenja
- vrsta poškodbe ali trajnih posledic
- potreba po nadaljnjem zdravljenju ali rehabilitaciji
- zmanjšana delovna sposobnost ali invalidnost
Finančne posledice
- izgubljeni dohodek zaradi začasne nezmožnosti za delo
- zmanjšanje možnosti zaposlitve ali predčasna upokojitev zaradi invalidnosti
Subjektivne okoliščine oškodovanca
- starost, družinski status, vpliv na vsakodnevno življenje
- obseg duševne stiske ali zmanjšanje kakovosti življenja
Primerljivi primeri iz sodne prakse
- kot smernica se uporablja višina odškodnin v podobnih primerih
- sodišča v odškodninskih primerih z enako težo poškodb pogosto upoštevajo povprečne zneske

Posebnosti pri določitvi odškodnine za izredno hude zdravstvene posledice ali smrt pacienta

Če pride do smrti pacienta, se odškodnina prisodi njegovim svojcem, kot so zakonec, otroci in starši, in zajema tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo.
Pri osebah s trajnimi poškodbami se praviloma upošteva stopnja invalidnosti, izražena v odstotkih, ki pomembno vpliva na višino odškodnine.
Sodni izvedenci ocenjujejo trajne posledice in zmanjšano kakovost življenja, njihova mnenja pa sodišču služijo kot ključna podlaga pri odmeri pravičnega zneska.

Značilni primeri iz slovenske sodne prakse

V primeru zapore poplitealne arterije je bila višina odškodnine določena ob upoštevanju trajno zmanjšane delovne sposobnosti in prestanih bolečin, pri čemer so sodišča upoštevala tudi starost oškodovanca ter dolgoročne finančne posledice (VDSS Pdp 188/2017).
V primeru napake pri porodu so se sodišča pri odmeri odškodnine oprla na obseg trajnih telesnih poškodb otroka, stroške nadaljnjih terapij ter vpliv poškodb na njegovo vsakdanje življenje in razvoj.