Cerkvena razveza je v Katoliški cerkvi možna, ampak je na tej točki treba ločiti dva pojma, in sicer ničnost zakonske zveze ter ločitev.
Kazalo
Cerkvena razveza – ali je možna?
Razveza zakonske zveze je v zadnjih letih v Sloveniji vedno pogostejši pojav, saj se po statistikah loči že vsak tretji par. Ob omenjeni tematiki se pojavlja tudi vprašanje, kako je v primeru cerkvene razveze in ali je ta sploh možna. Prvi razlog za prenehanje cerkvene zakonske zveze je smrt enega od zakoncev. Že ob sklenitvi zakona duhovnik izreče besede: “Dokler vaju smrt ne loči,” kar pomeni, da po smrti enega izmed zakoncev cerkveni zakon preneha veljati. V praksi to preživelemu zakoncu omogoča, da se ponovno cerkveno poroči. Po drugi strani pa izraz neveljavnost zakona pomeni, da zaradi določenih zunanjih dejavnikov, ki so ključni za veljavno sklenitev cerkvene zakonske zveze, zakon nikoli ni bil veljaven. Če kateri izmed teh pogojev ni bil izpolnjen, govorimo o ničnosti cerkvenega zakona, kar pomeni, da se zakon lahko razglasi za nikoli veljavno sklenjenega.
Kaj je osnova za sklenitev cerkvene zakonske zveze?
Po cerkvenih pravilih sta glavni dve značilnosti veljavnega zakona ljubezen in spoštovanje. Tako to dvoje predstavlja osnovo za vsak zakon, sklenjen v cerkvi. Če eden od zakoncev kmalu po sklenitvi zveze drugega zakonca zmerja ali se iz njega norčuje, se začne preučevanje ljubezni in spoštovanja. Če drugemu zakoncu uspe dokazati, da omenjenega v njunem zakonu ni, takšen zakon velja za ničen. Žalitev in poniževanje v zakonu sta dovolj dober razlog za preučitev smiselnosti in veljavnosti sklenjene zakonske zveze.
Kdo in na kakšen način se v Sloveniji ukvarja z ničnostjo cerkvene sklenitve zakonske zveze?
Na naših tleh se z ničnostjo zakonske zveze ukvarjata dve cerkveni sodišči – eno v Ljubljani in drugo v Mariboru. Verniki, ki sodijo pod ljubljansko nadškofijo, se glede vprašanj o veljavnosti zakonske zveze obrnejo na ljubljansko cerkveno sodišče, tisti iz mariborske nadškofije pa na mariborsko cerkveno sodišče. Sodniki na teh sodiščih so strokovnjaki s področja cerkvenega prava in se trudijo na zastavljena vprašanja čim hitreje odzvati. Redni postopek za ugotovitev ničnosti cerkveno sklenjene zakonske zveze vključuje vložitev tožbenega spisa, predložitev ločitvenega lista, plačilo sodne takse ter navedbo treh prič, ki so seznanjene z razlogi za ničnost zakona.
Če cerkveno sodišče ugotovi ničnost zakona, to pomeni, da zakon nikoli ni bil veljavno sklenjen. Pomembno je, da takšno sodbo potrdita dve cerkveni sodišči. Zakonec, ki vloži zahtevo za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze, mora prejeti jasna navodila o poteku cerkvenega postopka. Ta se običajno začne približno eno leto po vložitvi prošnje na cerkveno sodišče, sam postopek pa traja približno eno leto. Ko sodišče izda sklep o ničnosti zakona, se ta vpiše v cerkvene knjige, kjer je bil posamezni zakonec krščen in cerkveno poročen. V praksi se pogosto zgodi, da zakonca že pred razveljavitvijo zakona ne komunicirata. V takšnih primerih sodnik podatke zbira obzirno in se izogiba neposrednemu soočenju zakoncev v postopku. Vsak zakonec ima pravico, da v celoti predstavi svojo plat zgodbe, kar omogoča pravično obravnavo in objektivno presojo okoliščin, ki so privedle do ugotavljanja ničnosti zakona.
Kaj pomeni trden in izvršen zakon?
Omenjeni besedi sta ključni pri sklenitvi cerkvene zakonske zveze. O trdnem zakonu govorimo, kadar je zakon sklenjen na veljaven način tako na zunanjih kot notranjih temeljih. Zunanje področje zajema prisotnost ženina in neveste ter posvečenega služabnika, ki ju poroči ob prisotnosti dveh prič. Prav tako obsega jasno in svobodno privolitev obeh zakoncev v sklenitev cerkvene zakonske zveze. Preden podata svojo privolitev, ju mora posvečeni služabnik vprašati, ali sta prišla neprisiljena in ali je sklenitev zakonske zveze njuna prosta volja. Če zakonca na ta vprašanja odgovorita pritrdilno, je zakon veljaven. Če pa eden izmed njiju izrazi dvom ali negativen odgovor, se zakonska zveza šteje za neveljavno.
Ko oba zakonca pritrdita in se z navedenim strinjata, je njun zakon trden in hkrati veljaven. Ko imata zakonca po sklenitvi zveze tudi prvi spolni odnos, je njun zakon izvršen. V tem trenutku postane zakonska zveza tudi nerazvezana do smrti enega od zakoncev. V primeru, ko zakonca po sklenitvi nista imela spolnih odnosov, takšen zakon ostane neizvršen in ga je možno razvezati. Neizvršen zakon lahko razveže rimski papež, in sicer iz upravičenih razlogov na prošnjo obeh zakoncev ali le enega, četudi proti volji drugega. Iz omenjenega izhaja, da je spolni odnos v Cerkvi odločilnega pomena pri nerazveznosti zakona do smrti enega od zakoncev. Omeniti je treba tudi, da spolni odnosi pred sklenitvijo zakonske zveze nimajo odločilnega pomena, saj so za veljavnost cerkvenega zakona bistveni spolni odnosi po sklenitvi zakona.
V katerih primerih je zakonska zveza neveljavno sklenjena?
Pri ugotavljanju neveljavnosti zakonske zveze se najprej preuči stanje zakoncev v trenutku njene sklenitve. Dejanja, storjena po poroki, lahko nakazujejo na vzroke, ki so bili prisotni že pred sklenitvijo zveze, in s tem pripomorejo k odločitvi o njeni ničnosti. Pomembno je razumeti, da pri ugotavljanju ničnosti ne gre za ločitev, temveč za ugotovitev, da zakonska zveza nikoli ni bila veljavno sklenjena. To pomeni, da zakona v pravnem in cerkvenem smislu dejansko sploh ni bilo.
Ena izmed možnosti za neveljavnost zakona je napaka v postopku. Eden izmed možnih razlogov je, da je posvečeni služabnik, ki vodi obred, pozabil ali namenoma izpustil del, kjer zakonca z besedami privolitve skleneta zakonsko zvezo. V tem primeru je zakon neveljaven oziroma ničen. To pomeni, da se nikakor ne sme izpustiti obveznega besedila zakonske privolitve.
Druga možnost za neveljavnost zakona je predhodna nosečnost ženske. To v praksi pomeni, da se zakonca za cerkveno poroko odločita zgolj zaradi predhodne nosečnosti. V preteklosti so namreč starši zakoncev precej pritiskali na zakonca, da se morata poročiti, saj bo nezakonski otrok prinesel sramoto družini. Eden izmed razlogov, zakaj se starša odločita za poroko, je, da otrok ne bi odraščal brez enega od staršev. Zakonca se morata v primeru nosečnosti vprašati, ali bi se za sklenitev zakonske zveze odločila tudi v primeru, da nosečnosti ne bi bilo.
Možen razlog za neveljavnost cerkvenega zakona je tudi že rojen otrok. V tem primeru veljajo podobna načela kot pri nosečnosti. Ključno vprašanje, ki si ga morata starša zastaviti, je, ali bi zakonsko zvezo sklenila tudi, če otroka ne bi bilo. Če je bil razlog za poroko izključno otrok in ne njuna svobodna odločitev, lahko to vpliva na ugotovitev neveljavnosti zakona, saj sklenitev zakonske zveze v cerkvenem pravu temelji na popolni svobodi volje obeh zakoncev.
Za veljavnost zakonske zveze je bistvenega pomena poznavanje obstoječih dejstev, ki se tičejo življenja obeh zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze. To v praksi pomeni, da zakonca drug pred drugim nikakor ne smeta prekrivati dejstev, ki bi lahko vplivala na veljavnost zakonske zveze. Eden izmed možnih razlogov za ničnost je tudi, če bi eden od zakoncev drugemu prikrival, da ima otroka iz prejšnjega razmerja.
Neveljavnost zakona lahko povzroči tudi zamolčana lastnost enega od zakoncev, na primer alkoholizem. Če se po poroki izkaže, da eden od zakoncev uživa alkohol in da to drugega močno moti, obenem pa je imel težave že pred sklenitvijo zakonske zveze, lahko to predstavlja razlog za razveljavitev zakona. To še posebej velja, če je zakonec svoj alkoholizem namerno prikrival iz strahu, da se drugi zakonec ne bi odločil za poroko. V takšnem primeru se lahko ugotovi, da zakonska zveza ni bila sklenjena na podlagi popolne iskrenosti in svobodne volje, kar je eden izmed pogojev za njeno veljavnost.
Zakonska zveza pa se lahko sklene tudi pod psihičnim pritiskom. V tem primeru govorimo, ko na primer en zakonec drugega prepriča, da se morata poročiti zaradi preživetja. Psihični pritisk lahko pride s strani okolice, saj se nemalokrat zgodi, da okolica pritiska na samske starejše, ki se še niso poročili.
Vsi ti primeri postavljajo ključno vprašanje za vsakega zakonca: ali sta k sklenitvi zakona pristopila svobodno, neprisiljeno in z vsem srcem sprejela odločitev o poroki. Le če je bila njuna privolitev popolnoma iskrena in neobremenjena zunanjimi vplivi, je zakonska zveza veljavna.
