V praksi se pacienti pogosto srečujejo z vprašanjem, ali jim v primeru zdravniške napake pripada odškodnina. Pri tem je treba jasno poudariti, da pravo loči med neugodnim izidom zdravljenja, zapletom, zdravniško napako in odškodninsko odgovornostjo.
Ti pojmi se ne prekrivajo, zato vsak primer zahteva individualno pravno presojo.
Ali vsaka napaka zdravnika pomeni pravico do odškodnine?
V javnosti je pogosto prisotno prepričanje, da vsaka zdravniška napaka avtomatično pomeni tudi pravico pacienta do odškodnine.
Takšno razumevanje je pravno gledano zmotno, saj je odškodninska odgovornost v zdravstvu strogo vezana na izpolnitev zakonsko določenih pogojev. Sam obstoj zdravniške napake namreč še ne zadošča za priznanje odškodnine. Ključno je vprašanje, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti.
Pojem zdravniške napake
Zdravniška napaka pomeni ravnanje, ki odstopa od pravil medicinske stroke, veljavnih smernic ali zahtevanega standarda strokovne skrbnosti. Gre za ravnanje, ki ga povprečno skrben in usposobljen zdravnik v enakih okoliščinah ne bi storil oziroma bi ravnal drugače.
Napake se lahko pojavijo na različnih ravneh, na primer:
- pri postavitvi diagnoze,
- pri izbiri ali izvedbi zdravljenja,
- pri organizaciji zdravstvene oskrbe,
- pri izpolnjevanju pojasnilne dolžnosti.
Vendar pa ugotovitev, da je bila storjena napaka, še ne pomeni avtomatične pravice do odškodnine.
Pogoji za odškodninsko odgovornost
Za priznanje odškodnine morajo biti izpolnjeni vsi klasični elementi odškodninske odgovornosti, in sicer:
- protipravno ravnanje,
- nastanek škode,
- vzročna zveza med ravnanjem in škodo,
- odgovornost (krivda ali druga pravna podlaga).
Če kateri od teh elementov ni izkazan, odškodninska odgovornost ne more nastati, tudi če je bila storjena napaka.
Protipravnost kot ključen element
Vsaka zdravniška napaka ni nujno tudi protipravna v pravnem smislu. V določenih primerih gre lahko za opravičljivo strokovno zmoto, ki je posledica nejasnih simptomov, omejenih diagnostičnih možnosti ali nujnosti hitrega odločanja.
Medicina ni natančna in povsem predvidljiva veda, zato pravo priznava, da lahko tudi ob skrbnem in strokovnem ravnanju pride do napačne presoje ali neugodnega izida. Če zdravnik ravna v skladu z razumnimi strokovnimi standardi, protipravnost ni podana, tudi če se kasneje izkaže, da bi bila drugačna odločitev uspešnejša.
Nastanek škode
Brez nastanka škode pravica do odškodnine ne more obstajati. Škoda je lahko:
- premoženjska (stroški zdravljenja, izguba dohodka),
- nepremoženjska (telesne bolečine, duševne bolečine, strah).
Pomembno je poudariti, da sama napaka brez škodnih posledic ne daje podlage za odškodninski zahtevek. Če napaka ni imela negativnega vpliva na pacientovo zdravje ali premoženje, odškodninska odgovornost ni podana.
Vzročna zveza
Eden najzahtevnejših elementov v sporih zaradi zdravljenja je dokazovanje vzročne zveze. Pacient mora dokazati, da je prav konkretna napaka povzročila nastalo škodo. To pomeni, da škoda ne bi nastala ali bi bila manjša, če do napake ne bi prišlo.
V praksi je pogosto sporno, ali je škoda posledica napake ali pa posledica:
- osnovne bolezni,
- naravnega poteka bolezni,
- zapleta, ki bi nastal tudi ob pravilnem ravnanju.
Če vzročne zveze ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, odškodninski zahtevek ne more biti uspešen.
Pojasnilna dolžnost in odškodninska odgovornost
Posebno mesto ima kršitev pojasnilne dolžnosti. Zdravnik mora pacienta pred posegom seznaniti z bistvenimi tveganji, možnimi zapleti in alternativami. Če do škode pride zaradi tveganja, o katerem pacient ni bil ustrezno obveščen, je lahko podana odškodninska odgovornost, tudi če je bil poseg izveden strokovno pravilno.
V takšnih primerih ne gre toliko za napako v izvedbi zdravljenja, temveč za poseg brez veljavne informirane privolitve, kar predstavlja samostojen temelj odgovornosti.
Vloga izvedenskega mnenja
V sporih zaradi domnevnih zdravniških napak ima ključno vlogo izvedensko mnenje medicinske stroke. Sodišče se praviloma opre na mnenje izvedenca pri presoji:
- ali je šlo za napako,
- ali je bila napaka strokovno nesprejemljiva,
- ali je med napako in škodo podana vzročna zveza.
Izvedensko mnenje je pogosto odločilno, vendar ni absolutno. Sodišče mora presoditi tudi druge okoliščine primera, vključno z dokumentacijo in ravnanjem zdravstvene ustanove.
Odgovornost zdravstvene ustanove
Zdravstvena ustanova praviloma odgovarja za ravnanje svojih zaposlenih po pravilih odgovornosti delodajalca. Poleg tega je lahko odgovorna tudi za lastne organizacijske pomanjkljivosti, kot so pomanjkanje osebja, neustrezna oprema ali slaba organizacija dela.
Tudi v takšnih primerih pa morata biti izpolnjena temeljna pogoja odškodninske odgovornosti, to je obstoj škode in vzročna zveza. Sama ugotovitev organizacijskih nepravilnosti še ne pomeni samodejne pravice do odškodnine.
Zaključek
Odgovor na vprašanje, ali vsaka napaka zdravnika pomeni tudi pravico do odškodnine, je jasen: ne. Za priznanje odškodnine zgolj obstoj napake ne zadošča. Dokazati je treba, da je bila napaka protipravna, da je povzročila konkretno škodo ter da med napako in nastalo škodo obstaja vzročna zveza.
Odškodninska odgovornost v zdravstvu je zato rezultat celovite presoje vseh okoliščin posameznega primera. Le kadar so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ima pacient pravico do odškodnine. To varuje tako pravice pacientov kot tudi zdravstvene delavce pred neupravičenimi zahtevki, ki temeljijo zgolj na neugodnem izidu zdravljenja.
