Dedovanje je proces, ki je pogosto tesno prepleten z občutljivimi medčloveškimi odnosi. Prav zaradi tega se lahko hitro zavleče ali zaplete, saj so tudi razmerja med dediči in zapustnikom pogosto kompleksna. Odvetniki za dedovanje opažamo, da se pri dedovanju pojavljajo številne napake, ki bi jih bilo z nekaj več informiranosti, tako na strani zapustnika kot dedičev, mogoče preprosto preprečiti.
Kazalo
Kako poteka postopek dedovanja?
Za začetek je smiselno jasno opredeliti, kako sploh poteka proces dedovanja in na kaj morajo biti dediči pozorni. Dedovanje je postopek, v katerem se premoženje zapustnika prenese na njegove dediče. Po slovenski zakonodaji poznamo dve vrsti dedovanja: oporočno in zakonito. Najbolj zaželeno je oporočno dedovanje, saj zapustnik z oporoko sam določi, kako naj se njegovo premoženje razdeli. Pri tem pa mora biti oporoka sestavljena skladno z zakonom, sicer je neveljavna.
Če zapustnik oporoke ni napravil, pride do zakonitega dedovanja. V tem primeru najprej dedujejo dediči prvega dednega reda, torej zapustnikovi potomci in zakonec. Če teh ni, dedujejo dediči drugega ali tretjega dednega reda. V praksi se ob zakonitem dedovanju pogosto pojavijo spori med dediči, kar lahko celoten postopek občutno podaljša. Izkušnje kažejo, da dediči hitro postanejo nepopustljivi pri uveljavljanju svojih pravic, kar vodi v skrhanje družinskih odnosov in v zaplete, ki jih je pozneje težko rešiti.
Seveda ni nič narobe s tem, da dedič prejme dedni delež, ki mu po zakonu pripada. To velja predvsem za tiste dediče, ki so z zapustnikom tekom življenja stkali močne vezi. Problematični so lahko tisti dediči, ki se tako rekoč pojavijo od nikoder in z zapustnikom že dalj časa niso imeli nobenega stika, zahtevajo pa svoj dedni delež.
Katere so glavne napake pri dedovanju?
Ena izmed glavnih napak pri procesu dedovanja, zaradi katere pogosto pride do sporov med dediči, je pomanjkanje oporočnega interesa. Oporoka je zelo zaželen instrument, saj zapustnik v njej sam opredeli in izrazi svojo poslednjo voljo glede svojega premoženja. Na ta način se lahko izogne številnim sporom med dediči in, kot že omenjeno, prepreči, da bi njegovo premoženje dedovali tisti dediči, ki z njim sploh niso imeli nobenega stika. Na žalost pa oporoka ni zakonska dolžnost zapustnika, zato v primeru, da je ni, nastopi zakonito dedovanje.
V praksi se lahko zakonito dedovanje precej zaplete. Ker zapustnik sam ne izrazi svojih preferenc, se pogosto zgodi, da se zakoniti dediči med seboj sprejo in skušajo dokazati, da enemu pripada večji delež premoženja kot drugemu. Prav tako lahko poskušajo uveljavljati, da je kateri od dedičev dedno nevreden. To pa ne pomeni, da težave ne morejo nastopiti tudi pri oporočnem dedovanju. Ena izmed možnih zapletov pri oporoki je njena izpodbojnost.
Pri tem je treba poudariti, da imajo nujni dediči vedno pravico do svojega nujnega deleža, če so bili z oporoko izključeni. Ta pravica se lahko izniči le, če za to obstajajo utemeljeni in zakonsko določeni razlogi.
Druga pogosta napaka pri dedovanju je problematična pravna podlaga za dedovanje. Zapleti so pogosto povezani prav s tem, na kakšni podlagi naj bi dediči dedovali. Pri oporočnem dedovanju je praviloma jasno določeno, komu zapustnik namenja svoje premoženje, medtem ko je pri zakonitem dedovanju najprej treba ugotoviti, kdo sploh ima dedno pravico.
Veliko je odvisno tudi od kakovosti same oporoke. Če je ta napisana skladno z zakonskimi pravili, jo je zelo težko izpodbijati. Kadar so v oporoki natančno določeni vsi dedni deleži in navedeni vsi dediči, ne bi smelo biti nikakršnih dilem glede tega, kdo prejme posamezni del premoženja.
Na žalost pa praksa kaže, da je veliko lastnoročnih oporok nejasnih ali nepopolnih. Prav zato je smiselno, da se pred njenim pisanjem zapustnik obrne na odvetnika za dedovanje. Ta lahko oporoko v celoti pregleda in opozori na morebitne nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na njeno veljavnost.
Tretja napaka pri dedovanju se nanaša na zapustnikovo bolezen in starost. Pametno je, da se oporoka in ostali pravni posli opravljajo tedaj, ko je zapustnik še pri razumu in je popolnoma razsoden. V praksi pa pogosto žal ni tako, saj se oporoka velikokrat piše tedaj, ko je zapustnik že na robu svojih moči. Posledica omenjenega je, da je oporoko bistveno lažje izpodbijati.
Če zapustnik oporoko napiše, ko je že dementen in obstaja zdravniško potrdilo, ki to dokazuje, lahko dediči oporoko po njegovi smrti izpodbijajo. Drugo pomembno vprašanje pa je, ali bo zapustnik, ki ni več povsem razsoden, sploh lahko razdelil svoje premoženje skladno s svojimi resničnimi željami. Če je zapustnik pri zdravi pameti, ni nobenega dvoma, da bo pri odločitvah glede delitve premoženja sledil svojim dejanskim preferencam.
Zadnja napaka, ki jo velja izpostaviti, se nanaša na slabe in neurejene medosebne odnose. V družinah, kjer prevladujejo vrednote, kot so spoštovanje, poštenost in medsebojna naklonjenost, je precej manj verjetnosti, da bo med dediči prišlo do sporov. V takšnem okolju se dediči praviloma ne vmešavajo v odločitve zapustnika glede razpolaganja s premoženjem, saj so bili vzgojeni v prepričanju, da jim pravica do tuje zapuščine ne pripada avtomatično. Tudi zapustnik v takšnih primerih skrbi za to, da se premoženje razdeli na jasen in pošten način, kar zmanjšuje možnost nepotrebnih konfliktov.
Povsem drugačna pa je slika v družinah, v katerih prevladujejo toksični odnosi. V takšnem okolju dedovanje pogosto nima lepega razpleta. Takšne družine so zelo dovzetne za dolgotrajne spore med dediči, ki se pogosto končajo na sodišču. V teh primerih se redko zgodi, da bi bili dediči zadovoljni z izidom dedovanja, zato se že obstoječi slabi odnosi pogosto še dodatno zaostrijo.
Da bi se izognili nepotrebnim napakam pri procesu dedovanja, je smiselno, da se že na začetku temeljito informirate o vseh pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz dednega postopka. Priporočljivo je tudi, da se zapustnik pred pisanjem oporoke posvetuje z odvetnikom ali notarjem ter tako prepreči morebitne spore med dediči. Če so dediči dobro seznanjeni s svojimi pravicami, lažje in bolj samozavestno sodelujejo v postopku dedovanja ter bolje razumejo, kakšen izid lahko pričakujejo.
