Dedovanje vnukov je v slovenskem pravnem sistemu pomembno, vendar pogosto premalo razumljeno področje. Zakon o dedovanju (ZD) določa jasna pravila, kako se dedna pravica prenaša med generacijami in v katerih primerih vnuki neposredno stopijo v položaj svojih staršev. Razumevanje teh pravil je ključno tako pri urejanju zapuščinskih postopkov kot tudi pri načrtovanju dedovanja za časa življenja zapustnika.
Kazalo
Kako poteka dedovanje vnukov – postopek?
Slovenska zakonodaja pozna tri dedne rede. Vnuki sodijo v prvi dedni red, vendar ne dedujejo vedno neposredno. V prvi dedni vrsti praviloma dedujejo zapustnikovi otroci skupaj z zapustnikovim zakoncem. Vnuki pridejo v poštev kot dediči šele takrat, ko se uporabi načelo vstopne pravice, kar pomeni, da stopijo v dedni položaj svojega starša.
Vstopna pravica, imenovana tudi reprezentacija, je temeljni mehanizem dedovanja vnukov. Gre za pravilo, po katerem vnuki dedujejo namesto svojega starša, kadar ta ne more ali ne želi dedovati. To se zgodi, če je starš umrl pred zapustnikom, če se je dedovanju odpovedal ali če je bil kot dedič izključen. V takem primeru vnuki dedujejo tisti dedni delež, ki bi sicer pripadal njihovemu staršu, in si ga razdelijo v enakih delih.
Vprašanje, ali lahko vnuki dedujejo tudi takrat, ko so zapustnikovi otroci še živi, ima omejen odgovor. To je mogoče predvsem v dveh primerih. Prvi primer je, kadar zapustnik v oporoki izrecno določi, da želi zapustiti svoje premoženje vnukom. Pri tem pa mora spoštovati pravila o nujnih dedičih. Otroci in zakonec so nujni dediči in imajo pravico do nujnega deleža, ki ga praviloma ni mogoče odvzeti. To pomeni, da zapustnik ne more celotnega premoženja zapustiti vnukom, če bi s tem posegel v nujne deleže svojih otrok ali zakonca.
Drugi primer je, kadar se zapustnikovi otroci vnaprej odpovejo dedovanju v korist svojih otrok. Takšna odpoved mora biti sklenjena v obliki dedne pogodbe pred notarjem. V tem primeru vnuki dedujejo neposredno, čeprav so njihovi starši še živi.
Pri dedovanju vnukov je pomembno tudi vprašanje daril, ki jih je zapustnik vnukom morebiti že podaril za časa življenja. Če je šlo za večja darila, kot so nepremičnine ali večji denarni zneski, se lahko ta darila vračunajo v dedni delež. Načeloma se darila vračunavajo zakonitim dedičem, kadar je to potrebno za pravično razdelitev zapuščine. Če vnuk deduje po vstopni pravici, se lahko upošteva tudi, ali bi se darilo sicer vračunalo v dedni delež njegovega starša.
Kdaj vnuki niso nujni dediči?
Vnuki niso vedno nujni dediči svojih starih staršev. Nujni dediči postanejo le takrat, ko dedujejo po vstopni pravici, torej ko stopijo v položaj svojega starša, ki bi bil sicer nujni dedič. Če zapustnik z oporoko določi vnuke kot dediče, otroci pa so še živi, otrokom kljub temu pripada njihov nujni delež, ki ga oporoka ne sme kršiti.
Kako poteka izključitev vnukov?
Posebno pozornost je treba nameniti tudi primerom izključitve ali razdedinjenja. Če zapustnik v oporoki izključi svojega otroka iz dedovanja, to še ne pomeni nujno, da ta izgubi pravico do nujnega deleža. Razdedinjenje je mogoče le ob izpolnjenih zakonskih pogojih, kot so hude kršitve družinskih obveznosti. Vnuki lahko dedujejo namesto razdedinjenega starša le, če razlogi za razdedinjenje ne zadevajo tudi njih. Če bi se razdedinjenje nanašalo tudi na vnuke, dedne pravice ne bi imeli.
Nekaj pogostih primerov dedovanja vnukov
V praksi se najpogosteje pojavljajo situacije, ko starš umre pred starim staršem, kar pomeni, da vnuki samodejno dedujejo po vstopni pravici. Pogost je tudi primer, ko se starš dedovanju odpove, zaradi česar dedujejo vnuki. Prav tako se pojavljajo oporočna dedovanja v korist vnukov, kjer pa je vedno treba preveriti, ali so spoštovani nujni deleži otrok.
Dedovanje vnukov na podlagi vstopne pravice
Dedovanje vnukov v slovenskem pravu tako temelji predvsem na načelu vstopne pravice. Vnuki dedujejo predvsem takrat, ko njihov starš ne more ali noče dedovati, zapustnik pa jih lahko določi tudi kot oporočne dediče, če pri tem spoštuje pravice nujnih dedičev. Zaradi pogostih zapletov in družinskih posebnosti je pri urejanju dednih razmerij pogosto smiselno poiskati strokovno pravno pomoč, zlasti kadar gre za večje premoženje ali zapletene družinske odnose.
Tipičen primer vstopne pravice je situacija, ko ima zapustnik dva otroka, eden od njiju pa umre pred zapustnikom in za seboj pusti dva otroka. Namesto umrlega otroka dedujeta njegova otroka, vsak po eno četrtino zapuščine, medtem ko drugi, še živeči otrok zapustnika deduje polovico zapuščine. Pomembno je poudariti, da se vstopna pravica lahko prenaša tudi na naslednje generacije, kar pomeni, da lahko v določenih primerih dedujejo tudi pravnuki ali še bolj oddaljeni potomci. Svetujemo, da se obrnete na našega odvetnika za dedno pravo.
