Vrhovno sodišče glede švicarskih frankih

Vrhovno sodišče je glede afere kreditov v švicarskih frankih na podlagi revizije, vložene skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku, obravnavalo zadevo, povezano s krediti, nominiranimi v švicarskih frankih, ter njihovimi posledicami za kreditojemalce.

Revizijo je vložil pooblaščenec kreditojemalcev zaradi zatrjevane nepoštenosti valutne klavzule in posledičnega nesorazmernega bremena za kreditojemalce, ki naj bi ga nosili brez ustrezne predhodne seznanitve s tveganji.

Po preučitvi celotnega spisa, izvedenih dokazov, strokovnih mnenj, relevantnih odločb domačih in evropskih sodišč ter ustaljene sodne prakse s področja potrošniških pogodb je Vrhovno sodišče sprejelo naslednje ugotovitve.

Ključna dejstva Vrhovnega sodišča glede švicarskih frankov

1. Kreditojemalci so z bankami sklenili kreditne pogodbe, v katerih je bila določena obveznost vračila posojila, nominirana v švicarskih frankih (CHF).
2. V času sklenitve pogodbe so banke kreditojemalcem predstavile valutno klavzulo in osnovno obrestno mero, vendar informacije o valutnem tveganju niso bile ustrezne, jasne in razumljive. Kreditojemalci, večinoma fizične osebe, niso imeli strokovnega znanja za realno oceno možnih posledic sprememb tečaja CHF.
3. Naraščanje vrednosti CHF v času trajanja pogodb je povzročilo občutno povečanje glavnic in obrokov, zaradi česar številni kreditojemalci svojih obveznosti niso več mogli redno izpolnjevati in so se znašli v izredno neugodnem finančnem položaju.
4. Banke niso predvidele oziroma niso ustrezno opozorile na možnost nenadnih in obsežnih sprememb valutnih tečajev, ki bi bistveno vplivale na obveznosti kreditojemalcev.

Pravno upoštevane podlage kreditov v švicarskih frankih s strani Vrhovnega sodišča RS

1. Zakon o varstvu potrošnikov določa, da mora biti vsak nejasen ali nepošten pogodbeni pogoj, ki bistveno bremeni potrošnika, neveljaven.
2. Ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU (zlasti sodbi C-26/13 in C-186/16) poudarja, da morajo biti potrošniki pri pogodbah, ki vključujejo finančne instrumente, jasno in nedvoumno seznanjeni z vsemi povezanimi tveganji.
3. V domači praksi so višja sodišča že večkrat ugotovila, da nepoštena valutna klavzula, ki kreditojemalca brez ustreznih opozoril izpostavlja povečanemu tveganju, pomeni kršitev načel poštenega poslovanja.

Ugotovitve Vrhovnega sodišča o švicarskih frankih

1. Banke so bile dolžne kreditojemalcem jasno in razumljivo pojasniti tveganja, povezana z nenadnimi spremembami tečaja CHF.
2. Informacije, ki so jih kreditojemalci prejeli, niso bile dovolj jasne, konkretne ali primerljive z realnimi tveganji, kar pomeni, da pogodbe vsebujejo nepoštene pogodbenopravne določbe.
3. Nepoštena pogodba povzroča nesorazmerno in nepravično obremenitev kreditojemalcev, saj morajo poravnati obveznosti, ki jih ob sklenitvi pogodbe niso mogli realno predvideti.

Na podlagi prakse Sodišča EU in domačih sodišč je valutna klavzula v CHF nična, kreditojemalci pa so upravičeni do ponovnega preračuna svojih obveznosti v evrih.

Sklep Vrhovnega sodišča za kredite v švicarskih frankih

1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predmetno zadevo ugotavlja in odloča:
2. Valutna klavzula v kreditnih pogodbah, nominiranih v CHF, je nepoštena in nična.
3. Kreditne pogodbe se štejejo za sklenjene v evrih, pri čemer mora banka izvesti ponovni obračun glavnice in obresti, brez dodatnega obremenjevanja kreditojemalcev zaradi valutnih razlik.
4. Banke morajo kreditojemalcem vrniti vsa preplačila, nastala zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, vključno z obrestmi, stroški in drugimi pristojbinami, povezanimi z uporabo CHF-klavzule.
5. Kreditojemalci ne smejo biti finančno obremenjeni zaradi tveganj, o katerih niso bili ustrezno in pravočasno obveščeni.

Vrhovno sodišče glede kreditov v švicarskih frankih je v odločanju upoštevalo načela poštenega pogodbenega razmerja, zaščite potrošnikov in ustaljeno evropsko sodno prakso. Posebej je poudarjeno, da je kreditojemalec kot fizična oseba v položaju

Nepojasnjena ali nejasna informacija o valutnem tveganju pomeni, da kreditojemalec ni mogel sprejeti informirane odločitve, kar je v nasprotju z zakonskimi določbami o varstvu potrošnikov in načeli poštenega poslovanja.

Odločitev ima širši pomen: postavlja standard za obravnavo vseh kreditov v tujih valutah, pri katerih kreditojemalci niso bili ustrezno seznanjeni s tveganji. Cilj je zagotoviti pravično ter uravnoteženo razmerje med bankami in potrošniki